Razvrstitev električnih sprejemnikov glede na zanesljivost napajanja v kmetijstvu

V skladu s PUE so vsi električni sprejemniki razdeljeni v tri kategorije glede na stalno napajanje. Značilnosti klasifikacije električnih sprejemnikov v kmetijstvu so povezane z načinom delovanja njegovih uporabnikov. Prvič, obstaja kar nekaj električnih sprejemnikov s popolno nedopustnostjo prekinitve napajanja. Drugič, porabnike energije II. kategorije je treba razlikovati ne le glede na trajanje, temveč tudi glede na stopnjo poškodovanosti.

V I. kategorijo sodijo vsi odjemalci električne energije, pri katerih bi bila zaradi prekinitve oskrbe z električno energijo ogrožena življenja ljudi ali nastala večja škoda v kmetijstvu.

Vključujejo:

a) živinorejski kompleksi in velike kmetije:

• za 400 ali več glav v prireji mleka;

• 3000 in več mest za govedo pri reji telic;

• 5000 in več glav letno v reji in pitanju mladega goveda;

• za 12.000 in več glav letno v reji in pitanju prašičev;

b) perutninske farme za proizvodnjo jajc z najmanj 100 tisoč kokošimi nesnicami ali za rejo najmanj 1 milijona brojlerjev;

c) velike farme za vzrejo jat perutnine (vsaj 25 tisoč piščancev ali najmanj 10 tisoč glav gosi, rac, puranov).

Hkrati prva kategorija vključuje električne sprejemnike, ki zagotavljajo glavne tehnološke procese (zalivanje, ogrevanje mladih živali, prezračevanje, sortiranje in inkubacija jajc, valjenje, sortiranje in prevoz piščancev). To vključuje tudi električno opremo, ki zagotavlja splošno življenjsko dobo podjetja (kotlovnice, črpalne postaje za oskrbo s krožno vodo, kanalizacijo in črpanje vode, hladilni stolp, klorirna postaja).

Električne sprejemnike kategorije 1 je treba napajati iz dveh neodvisnih virov energije, izpad električne energije pa je dovoljen samo v času delovanja naprav za samodejno obnovitev električne energije.

Glede na posledice izpada električne energije delimo električne sprejemnike II kategorije v dve skupini.

V posebno skupino kategorije II spadajo električni sprejemniki, ki omogočajo prekinitev največ 30 minut, pogostost takih okvar pa ne sme presegati 2,5-krat na leto.

V to skupino spadajo naslednji električni sprejemniki:

a) naprave za gašenje požara in električni sprejemniki kotlovnic z visoko- in srednjetlačnimi kotli v vseh kmetijskih podjetjih;

b) na kmetijah za proizvodnjo mleka:

• molža krav v boksih in molziščih;

• delovna razsvetljava za molzišča;

• pralni kabli za ogrevanje mleka in vode;

• lokalno ogrevanje in obsevanje telet;

• zasilna razsvetljava v porodnišnici;

c) v prašičerejskih kompleksih in farmah: ogrevalni in prezračevalni sistemi v pitancih in v oddelkih za odstavitev prašičev;

d) v perutninskih farmah: vsa druga oprema, razen zgoraj navedene za prvo kategorijo.

Preostali električni sprejemniki kategorije II omogočajo izpad električne energije do 4 ure s frekvenco največ 2,5-krat na leto; ali s trajanjem počitka od 4 do 10 ur s stopnjo napak največ 0,1 na leto.

Med uporabnike kategorije II spadajo živinorejske in perutninske farme z nižjo produktivnostjo od določene za kategorijo I, pa tudi rastlinjaki in drevesniški kompleksi, pivovarne krme, skladišča krompirja s kapaciteto nad 500 ton z oskrbo s hladom in aktivnim prezračevanjem, hladilnice za shranjevanje več kot 600 ton sadja, valilnice rib. Sem spadajo tudi električni sprejemniki vodnih stolpov, toplotnih in vodovodnih napeljav ter drugi električni sprejemniki kotlovnic.

V tretjo kategorijo sodijo vsi drugi porabniki električne energije, vključno s stanovanjskim skladom in javnimi zgradbami, pri katerih je najdaljša prekinitev en dan, pogostost tovrstnih okvar pa ne sme presegati 3-krat letno.

Da bi zagotovili potrebno zanesljivost oskrbe z električno energijo, je treba sprejeti pravilne tehnične odločitve v fazi načrtovanja električnih omrežij in transformatorskih postaj, pri izbiri naprav za avtomatizacijo (ATS in AR), pa tudi pri izračunu moči rezervnih virov.

Očitno se morajo medsebojno redundantni vodi distribucijskega omrežja napajati iz dveh neodvisnih virov.Vendar pa se za zmanjšanje stroškov v podeželskih električnih omrežjih pogosteje uporabljajo transformatorske postaje z enim transformatorjem z napetostjo 35-110 kV. V tem primeru odhodne linije zadržijo sosednje transformatorske postaje.

Izjemoma se dvotransformatorske postaje gradijo v naslednjih primerih:

a) če vsaj enega od vodov, ki napajajo odjemalce kategorij I in II, ni mogoče rezervirati za sosednjo transformatorsko postajo ali je razdalja med sosednjimi transformatorskimi postajami večja od 45 km;

b) kadar je glede na projektno obremenitev transformatorske postaje potreben transformator z močjo nad 6,3 MVA, ki zaradi preobremenitve ni redundanten;

c) kadar ni mogoče zagotoviti normaliziranega odstopanja napetosti za potrošnike v zasilnem načinu.

Za povečanje zanesljivosti distribucijskih omrežij 6-10 kV, zgrajenih po osnovnem principu, se izvajajo po celotni dolžini z izmeničnimi vodniki istega odseka, vendar ne manj kot 70 mm2 ... Vsaka linija distribucijskega omrežja z opremljen z napetostjo 6 -10 kV naprave za avtomatsko zapiranje dvojno delovanje na glavnem stikalu.